Poglavje 3: Preprečevanje in zaščita pred spletnim ustrahovanjem
V resničnem svetu lahko ustrahovanje preprečimo z ukrepi, kot je obveščanje učiteljev, staršev ali odgovornih posameznikov, ki lahko težavo nato obravnavajo v šoli. Podobni preventivni ukrepi veljajo tudi v spletnem svetu, vendar je pomembno, da se jih lotimo z drugačnega vidika, saj je v resničnem svetu trpinčenje težko preprečiti, zlasti kadar se napadalec k fizičnim napadom zateče brez očitnega razloga. Spletno ustrahovanje pa je mogoče učinkovito preprečiti na spletu, kjer je osebna zaščita izredno pomembna, saj je internet lahko platforma za povzročanje še večje škode kot v fizičnem svetu.
Čeprav se tovrstno ustrahovanje pogosto pojavlja med posamezniki na spletu, ima vseeno izjemen vpliv na žrtev. Zato bi moral vsak uporabnik interneta sprejeti ukrepe za zaščito pred takšnimi napadi. V nadaljevanju je navedenih več ukrepov za zaščito pred spletnim ustrahovanjem ali njegovo preprečevanje:
- Nikoli ne delite svojih osebnih podatkov z javnostjo. To je eden najučinkovitejših načinov zaščite na spletu, saj napadalec ne more zlorabiti vaših osebnih podatkov in vam tako škodovati.
- Ne delite preveč osebnih fotografij, saj bi jih napadalec lahko uporabil proti vam kot žrtvi.
- Pri izražanju mnenj na spletu bodite zadržani in vljudni. Zaradi agresivnega ali asertivnega vedenja na spletu, kot je denimo napadalno komentiranje objave znane osebnosti, lahko postanete tarča skupinskega ustrahovanja.
- Varujte svoje spletne račune z varnimi gesli in jih ne delite z nikomer.
- Bodite previdni pri lažnih novicah, saj lahko ta sporočila vsebujejo povezave do nevarnih spletnih mest ali datotek, prek katerih lahko napadalec pridobi vaše občutljive podatke in vam z njimi grozi.
- Med stike v omrežju ne dodajajte oseb, ki jih ne poznate, saj bi lahko nekdo, ki ga ne poznate, postal napadalec.
Če ste že postali žrtev spletnega ustrahovanja, lahko še vedno ukrepate. Najprej je treba prepoznati vrsto ustrahovanja, nato pa glede na situacijo določiti ustrezne ukrepe. Če se ustrahovanje dogaja v šoli, se lahko učenec o tem pogovori z učiteljem, ki ga lahko obravnava glede na resnost situacije. V hujših primerih bo morda potrebno sodelovanje organov pregona. Če je žrtev odrasla oseba in je njeno življenje zaradi napadalca ogroženo, je treba o tem nemudoma obvestiti policijo.
Za žrtve, ki se soočajo s provokacijo napadalca:
- Če je mogoče, se ne zmenite za napadalca.
- Blokirajte napadalca na družabnih omrežjih.
- Shranite dokaze o spletnem ustrahovanju.
Praktični primer
Na YouTubu sem objavila videoposnetek svoje pesmi. Približno pet dni pozneje sem naletela na videoposnetek, ki ga je ustvaril anonimni posameznik. Ta je vzel moj videoposnetek, ga upočasnil, povečal moj obraz ter ob videoposnetku pripisal: “Tako grda je… Sovražim jo…” To me je prestrašilo, saj nisem vedela, kdo bi lahko storil kaj takega. Zdelo se je, da je bilo za ustvarjanje tako sovražnega videoposnetka potrebnega veliko časa in truda, zato me ta oseba verjetno res ne mara.
(15-letnica iz Kalifornije)
Kaj naj to dekle stori? Odločitev o tem, da bo delila zgodbo zlasti z bližnjimi prijatelji, družino in/ali zdravstvenimi delavci, je bila prava. Iskanje pomoči in podpore je ključnega pomena. Dekle, ki je objavilo posnetek petja, ni storilo ničesar narobe in ljudje, ki jim lahko zaupa, jo bodo o tem nedvomno prepričali.
Naslednji korak je, da o tem obvestite skrbnike platforme, kjer je bil objavljen prirejen videoposnetek, da se bodo seznanili s situacijo in sprejeli ustrezne korektivne in preventivne ukrepe.
Praktični primer
Zasvojen sem s konzolo Xbox in vedno uživam v njenih igrah. Pred kratkim sem dobil novo igro Halo, ki omogoča igranje v Xbox Live. Na začetku je bila zelo zabavna. Nekega dne pa sem vklopil konzolo, zagnal Halo in ugotovil, da nihče ne želi igrati z mano. To mi je vzelo veliko veselja do igre, saj je bila njena glavna prednost ravno možnost spletnega igranja z drugimi ljudmi. Tudi moji prijatelji niso želeli igrati te igre z mano, kar je bilo precej nadležno in počutil sem se izoliranega. Prosil sem jih, naj tega ne počnejo, vendar so se mi samo smejali. Najprej nisem vedel, kaj naj storim, vendar sem se sčasoma odločil, da bom to zaupal staršem. Na srečo so se moji starši pogovorili s starši mojih prijateljev in sčasoma so se ti začeli zavedati, da je bilo njihovo vedenje napačno in nezrelo. Po tem dogodku so me prijatelji poskušali vključiti v vse, se mi iskreno opravičili in pojasnili, da se niso zavedali, kako zelo so me njihova dejanja prizadela.
(Za to zgodbo avtor ni naveden: starost in lokacija dečka nista znani.)
Tako kot v prejšnji zgodbi je bilo tudi tu pozitivno, da je deček svojo izkušnjo delil z ljudmi, ki jim je zaupal. K sreči je bilo to dovolj, da se je situacija popravila. Poleg tega je lahko deljenje zgodbe s preostalim svetom v pomoč posameznikom v podobnih situacijah in lahko prispeva k razumevanju, da je lahko določeno vedenje, tudi če je nenamerno, za druge boleče.
