Digitalna identiteta in digitalni podpis sta dva ključna pojma na področju tehnologije in kibernetske varnosti. Digitalna identiteta se nanaša na edinstven digitalni odtis, ki identificira posameznika ali organizacijo v virtualnem okolju. Sestavljajo jo različni elementi, kot so prijavni podatki, osebni podatki in drugi digitalni identifikatorji, ki se uporabljajo za vzpostavitev in preverjanje pristnosti spletne identitete.
Po drugi strani pa je digitalni podpis kriptografsko orodje, ki se uporablja za preverjanje avtentičnosti in neoporečnosti digitalnih dokumentov ali transakcij. Služi kot elektronski način podpisovanja dokumenta, sporočila ali druge digitalne vsebine, ki zagotavlja, da ta ostane nespremenjena in da je pošiljatelj legitimen.
Digitalni podpisi temeljijo na tehnologiji šifriranja z javnim ključem za preverjanje identitete podpisnika in potrditev neoporečnosti sporočila med prenosom. Pošiljatelj za podpis dokumenta uporabi svoj zasebni ključ, prejemnik pa za preverjanje podpisa uporabi pošiljateljev javni ključ.
Digitalne identitete in digitalni podpisi so ključni elementi v današnjem digitalnem svetu, zlasti pri občutljivih transakcijah, kot so spletno bančništvo, elektronsko poslovanje in druge finančne dejavnosti. Imajo osrednjo vlogo pri varovanju osebnih podatkov, preprečevanju goljufij in kraje identitete ter zagotavljanju varnosti spletnih transakcij. Poleg tega ta orodja postajajo vse pomembnejša tudi v pravnem sektorju, kjer preverjajo pristnost pogodb in drugih pravnih dokumentov. Ponujajo pravno zavezujoč način podpisovanja in potrjevanja dokumentov, ne da bi bilo treba dokumente fizično podpisati ali kakorkoli osebno posredovati.
Digitalna identiteta in digitalni podpisi so sestavni del današnjega digitalnega okolja. Zagotavljata varen in zanesljiv način potrjevanja spletnih identitet ter ohranjanja neoporečnosti digitalnih dokumentov in transakcij. Z nadaljnjim razvojem tehnologije sta razumevanje in uporaba teh orodij vse pomembnejša za varovanje osebnih podatkov, zagotavljanje varnosti spletnih transakcij in zaščito pred kibernetskimi tveganji.
Praktični primer
Kristijan je moral podpisati pogodbo z novim podjetjem, vendar so se zaradi oddaljenosti od sedeža podjetja odločili, da dokument podpiše digitalno. Podjetje je poslalo pogodbo v obliki PDF, po skrbnem pregledu pa je Kristijan podpisal dokument tako, da je zajel sliko podpisa in jo postavil na ustrezno mesto v dokumentu. Nato je Kristijan ustvaril nov PDF, da bi preprečil nadaljnje spremembe podpisa, in dokument vrnil podjetju.
Vendar pa je bil Kristijan nekoliko presenečen, ko je z njim stopil v stik zaposleni v oddelku za informacijsko tehnologijo in se dogovoril za kratek sestanek, na katerem bi mu pojasnil pravilen način digitalnega podpisovanja dokumentov.
Na sestanku je Robert pojasnil, da dokumenti, ki vsebujejo slike podpisov, nimajo pravne vrednosti, in to prakso odločno odsvetoval. Takšni dokumenti ne le, da nimajo pravne veljavnosti, ampak tudi prispevajo k razširjenemu kopiranju ročnih podpisov, katere je tako mogoče izkoriščati v goljufive namene. Za digitalni podpis dokumenta je potreben digitalni zasebni ključ, ki ga izda zaupanja vreden organ, skupaj z ustreznim javnim ključem. Kristijanova identifikacijska kartica ima možnost shranjevanja zasebnega ključa.
Robert je pojasnil, da lahko Kristijan zahteva aktivacijo ključa, ki mu omogoča podpisovanje dokumentov z ustrezno aplikacijo. Postopek digitalnega podpisa vključuje šifriranje dokumenta z uporabo Kristijanovega zasebnega ključa. Ta digitalni podpis ima pravno vrednost, saj omogoča odkrivanje naknadnih sprememb dokumenta in s tem potrditev, ali je določen dokument podpisal Kristijan ali morda nekdo drug.
